Zastaranje pomeni, da upnik po določenem času od nastanka terjatve ne more več zahtevati, da naj dolžnik izpolni svojo obveznost do njega (npr. plača dolg, opravi delo, za katero sta se dogovorila ipd.). Gre za določen pritisk na upnike, da naj pravočasno terjajo svoje dolžnike ali pa tvegajo, da jim bodo terjatve propadle.

Kdaj začne zastaranje teči

Po samem smislu stvari in na podlagi 336. člena OZ je za začetek teka zastaranja odločilen tisti trenutek oziroma čas, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti oziroma ko je nastopila pravica terjati izpolnitev obveznosti. Upnik ima pravico terjati izpolnitev obveznosti takrat, ko je le ta dospela.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Primer: kupec bi moral naročeno blago plačati najkasneje 15. dne v mesecu. Prodajalec (upnik) ga je imel 16. dne zato že pravico terjati za plačilo, kar pomeni, da je zastaranje začelo teči 17. dne v mesecu.

V nekaterih primerih pa zakon določa drugačen začetek teka zastaranja. Tako začne zastaranje pri terjatvah, ki zastarajo v enem letu (elektrika, ogrevanje, plin, voda, RTV naročnina idr.), teči šele po preteku leta, v katerem je terjatev zapadla v plačilo. Primer: upnik bi moral RTV naročnino plačati najkasneje do 15. 7. leta x. Zastaranje začne teči po preteku leta x, torej 1. 1. leta x+1 in zastara po preteku enoletnega zastaralnega roka, to je 1. 1. leta x+2.

Predvsem je pomembno dejstvo, da z zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa ne preneha, kar pomeni, da upnik lahko le upa na prostovoljno izpolnitev obveznosti svojega dolžnika. Če dolžnik izpolni zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, in to celo če ni vedel, da je njegova obveznost do upnika zastarana.

Zastaranje torej nastopi, če sta kumulativno  izpolnjena dva pogoja:

  • potek zastaralnega roka (drugi odstavek 335. člena OZ) in
  • dolžnik mora ugovarjati zastaranje (tretji odstavek 335. člena OZ).

Pomen druge alineje je v tem, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se sodišče v kolikor bi bil zoper zastarano terjatev vseeno vložen predlog za izvršbo/ tožba, na zastaranje ne  sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

Zastaralni roki 

Čas, ki je potreben za zastaranje (zastaralni rok), določa zakon. Upnik in dolžnik ga z dogovorom ne moreta niti skrajšati niti podaljšati. Splošni zastaralni rok je 5 let in velja za vse terjatve, pri katerih zakon ne določa drugačnega zastaralnega roka. Ta rok velja tudi za obročna odplačila. Nekateri posebni zastaralni roki pa so naslednji:

1 leto: (355. člen OZ): 

  • terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva;
  • terjatve radijske in televizijske postaje za sprejem programov;
  • terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih;
  • terjatve za naročnino na občasne publikacije, šteto od takrat, ko je iztekel čas, za katerega je bila publikacija naročena;
  • terjatev za storitve zagotavljanja dostopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitve vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih radijskih in televizijskih programov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih;
  • terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Kot že omenjeno, začne pri teh terjatvah zastaralni rok teči s 1. januarjem leta, ki sledi letu, ko bi bilo potrebno terjatev plačati (za terjatev iz leta 2013, začne zastaranje teči s 1.1.2014).

3 leta: 

  • v primeru ko gre za gospodarske pogodbe oz. terjatve med gospodarskimi subjekti se uporabi določilo 349. člena Obligacijskega zakonika iz katerega izhaja, da velja triletni zastaralni rok za terjatve nastale med gospodarskimi subjekti t.j. terjatve, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb;
  • terjatve občasnih dajatev (obresti, preživnina);
  • terjatev najemnine (zakupnine);
  • odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

10 let:

  •  terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo;
  • terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo (pravnomočen sklep o izvršbi) ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (gre za terjatve, katerih obstoj in višino je nedvoumno ugotovilo sodišče ali drug organ).

15 let:

  •  odškodninska terjatev za škodo, povzročeno z dejanjem spolne zlorabe mladoletne osebe (zastara v petnajstih letih po polnoletnosti oškodovanca).

Rok za zastaranje davčnih obveznosti je 5 let od dneva obračuna, razen obveznosti pri davku na promet nepremičnin, davku na darilo in davku na dediščine, kjer je zastaralni rok dolg 10 let( 125.člen ZdavP-2):

(1) Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

(2) Pravica do odmere davka na promet nepremičnin in davka na darilo zastara v desetih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, pravica do odmere davka na dediščine pa zastara v desetih letih od pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

(3) Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe.

(4) Pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati.

 

Pretrganje zastaranja – zastaralni rok začne teči znova od začetka

Naslednje pomembno pravilo določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (ne zadostuje pa upnikova pisna ali ustna zahteva dolžniku, naj izpolni obveznost). Zastaranje se pretrga tudi, če dolžnik pripozna dolg, tako da upniku poda izjavo o pripoznanju ali da kaj plača na upnikov račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Da lahko govorimo o zastaranju, mora znova preteči celoten zastaralni rok, pri čemer lahko ponovno pride do pretrganja.

Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga:

  1. vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen;
  2. vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen;
  3. vsako uradno dejanje davčnega organa ali vsako dejanje, ki ga zavezanec za davek opravi pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka.

Zadržanje zastaranja – zastaralni rok začne ponovno teči, ko preneha razlog za zadržanje zastaranja

Zakon določa, da v nekaterih primerih zastaranje ne teče. Tako ne teče zastaranje med zakoncema in med zunajzakonskim partnerjema, med starši otroki, dokler obstaja roditeljska pravica (načeloma do polnoletnosti otrok), med varovancem in njegovim skrbnikom in tudi med skrbstvenim organom, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi ter med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti.

Zastaranje tudi ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ko preneha vzrok za zadržanje (npr. zakonska zveza se razveže), začne zastaranje (ponovno) teči- čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok.

Zastaranje pravice do izterjave se zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

Davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začel teči rok, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

Za davčni organ obveznost za vračilo davka preneha, ko poteče deset let od dneva, ko bi moral biti davek vrnjen, razen v primeru, ko je tožnik s tožbo uspel. V tem primeru se čas sodnih postopkov ne šteje v čas zastaralnega roka.

 

Viri:
Obligacijski zakonik (OZ)
Zakon o davčnem postopku (ZdavP-2)

Povzela: Karmen Žagar